Dediščina
rudarjenja
IDRIJA UNESCO GLOBALNI GEOPARK
Najobsežnejša dediščina v Idriji je dediščina rudarjenja. Ohranjeni so objekti, monumentalne tehniške naprave in stroji ter ostali objekti, ki pričajo o izjemnem položaju tega območja v proizvodnji živega srebra.
Grad Gewerkenegg
V začetku 16. stoletja je na strateško najustreznejšem mestu postopoma zraslo mogočno poslopje gradu Gewerkenegg, kar v prevodu pomeni »rudniški grad«. Takratni zasebni lastniki rudnika so ga zgradili za obrambo pred Benečani in Turki, skladiščenje živega srebra in živil ter nastanitev rudniškega vodstva. Danes v gradu domuje Mestni muzej Idrija. V njem so osrednji razstavni prostori namenjeni predstavitvi izjemne poltisočletne zgodovine mesta Idrija in tukajšnjega živosrebrovega rudnika, drugega največjega rudnika te žlahtne kovine na zemeljski obli. Zgodbe o preteklosti Idrije in njenih prebivalcih, rudarjih in klekljaricah so s predmeti, fotografijami, maketami, načrti in dokumenti predstavljene na štirih razstavah: Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije, Po sledi Merkurja: Idrija-Almadén, Mejniki 20. stoletja in Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina.
Antonijev rov in Topilnica Hg
Antonijev rov, ki so ga izkopali leta 1500, sodi med najstarejše ohranjene in še vedno odprte vhode v rudnik na svetu. Prvotno je bil podprt z lesom, 1766 pa obzidan v rov ovalne oblike. V vhodnem delu je kapela Sv. Trojice iz 18. stol. Antonijev rov je urejen kot podzemni muzej, kjer vas vodniki popeljejo v idrijsko podzemlje in vam razkažejo različne vrste cinabaritnih rud ter predstavijo stare in moderne načine rudarjenja.
Žganje rude se je skozi pet stoletij razvijalo od najpreprostejših kop v 16. stoletju do izpopolnjenih rotacijskih peči, ki so delovale do leta 1995. Topilnica Hg obsega končno postajo žičnice, separacijo, transportni trak, zbirni bunker s podajalnikom, rotacijsko peč in dimno komoro z dimovodom. V kompleksu je urejen sodoben center za obiskovalce, kjer lahko s pomočjo eksperimentov, animacij, videofilmov in naprav, ki delujejo na osnovi Hg, spoznate in doživite pomen te edinstvene tekoče kovine.
Staro mestno jedro
Rudarsko naselje z začetki v 15. stol. se je v mesto razvilo v 17. in 18. stol. Za ožje mestno središče je značilna meščanska trška arhitektura (upravna poslopja in stanovanjske stavbe). Značilne so rudarske hiše in rudarski bloki – prhauzi.
Magazin – velika enonadstropna zgradba, ki so jo pozneje uporabljali za skladišče, je bila zgrajena v baročnem stilu v starem mestnem jedru leta 1764. Zgradba se je uporabljala za shranjevanje žita in ostalih živil, ki so jih uporabljali kot plačilo za rudarje. Na fasadi magazina so nameščene spominske plošče zaslužnim osebnostim idrijske zgodovine (Jožef Mrak, Marko Vincenc Lipold, Balthasar Hacquet, Franc Anton Steinberg, Ivanka Ferjančič in Henrik Freyer).
Najstarejše kamnito rudniško gledališče iz leta 1769 v Sloveniji priča o bogastvu in raznolikosti kulturne dediščine v Idriji, ki vključuje tudi gledališko produkcijo. Prenovljeno je bilo večkrat, vendar kljub temu originalen videz ohranja vse do danes.
Rudniški jaški
Jašek Frančiške iz leta 1792 je služil za transport rudarjev in materiala do globine 272 metrov. V vhodni stavbi jaška Frančiške so razstavljeni rudniški stroji in naprave, ki deloma še vedno delujejo. Med njimi je tudi Kleyeva črpalka iz leta 1893, ki je petdeset let služila za črpanje jamske vode in je po znanih podatkih edina tovrstna ohranjena naprava na svetu.
Jožefov jašek je bil najpomembnejši jašek za tovorjenje materiala in rudarjev, saj je povezoval vseh 15 obzorij. Zgrajen je bil leta 1786, danes pa je zasut. V bližini Jožefovega jaška so razstavljene obnovljene rudniške lokomotive za transport rude skozi mesto. Tik ob njem je urejen Scopolijev spominski vrt, kjer cvetijo redke rastline iz okolice, ki so jih opisovali prvi botaniki, ki so prišli raziskovat v Idrijo.
S kopanjem jaška Inzaghi so pričeli leta 1764 in končali leta 1890. Takrat je obsegal kotlovnico in strojnico, pozneje pa so namestili še dvigalo, ki je služilo za izvoz rude na površje in transport rudarjev in opreme.
Kamšt z vodnim kanalom Rake in jezom pri Kobili
Konec 16. stoletja so pri Kobili zajezili reko Idrijco in zgradili prve rake – vodni kanal, ki je bil speljan vse do središča mesta Idrija. Sprva je voda tekla po 3,6 km dolgem lesenem koritu, pozneje pa so ga utrdili s podpornimi zidovi, obložili s kamnom in povezali z glino. Danes Rake potekajo le še od jezu pri Kobili do kamšti.
Vodni tok iz Rak je stoletja poganjal rudniške naprave »kamšti«, ki so črpale jamsko vodo in dvigovale rudo. Zadnjo in najimenitnejšo kamšt pri Jožefovem jašku, ki je še ohranjena, so zgradili leta 1790 in je delovala neprekinjeno kar 160 let. Iz globine 283 m je črpala 300 litrov vode na minuto. Ogromno leseno vodno kolo ima premer 13,6 m in velja za največjo tovrstno črpalno napravo v Evropi.
Danes ob Rakah vodi lepa in urejena naravoslovna učna pot.
V letu 2021 smo na Zavodu za turizem Idrija v sodelovanju z Mestnim muzejem Idrija in s podjetjem Arctur d.o.o. 3D digitalizirali zunanjost objekta idrijske kamšti ter pripravili 3D rekonstrukcijo notranjih in podzemnih elementov kolesa, drogovja in črpalk.
Naložbo sta sofinancirali Republika Slovenija in Evropska Unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Idrijski lauf
Gozdna železnica v dolžini od 100 do 3000 m se je nekdaj uporabljala za transport lesa iz osrčja gozdov do klavž, od kjer se je les nato tovoril po vodi do Idrije. Proga gozdne železnice je bila prvotno izdelana iz lesenih tramov, pozneje pa so lesene tirnice obložili s pločevino. S pomočjo vozičkov (»regljačev«) so iz najbolj odročnih gozdnih predelov do plovne vode prevažali predvsem hlodovino in jamski les. S kobilami so premostili vsako reber in dolino, tako da je voz tekel tudi po petnajst metrov nad zemljo.
Z opustitvijo klavž je po 106 letih prenehal obratovati tudi lauf, kot so gozdni delavci imenovali to napravo. Omenjena gozdna železnica je bila po doslej znanih podatkih prva železnica, namenjena spravilu lesa, na svetu.
Klavže
Klavže so kamnite vodne pregrade z dvema odprtinama (nekoč so to bile zapornice), ki so služile za zbiranje vode in občasno plavljenje lesa do rudnika živega srebra v Idriji, ki ga je slednji potreboval v ogromnih količinah. Sprva so les zlagali v strugo in čakali na dež, da je voda s skladovnic dvigala les in ga kos za kosom nosila v Idrijo. Vendar vodotoki niso bili zadostni, sploh v poletnih mesecih, zato so zgradili ogromne pregrade, za katerimi se je akumuliralo tudi več 100.000 m3 vode. Z odprtjem zapornic je voda iz jezu odtekla v dobrih 20 minutah in s seboj odnesla les do 20 km oddaljene Idrije, kjer se je ulovil v »grablje« – posebno pregrado iz kolov. Prve klavže v 16. in 17. st. so bile lesene, v 18. stoletju pa so jih zamenjali z zidanimi.
Na Idrijskem danes lahko občudujete Brusove in Putrihove klavže na Belci, klavže na Idrijci ter Kanomeljske ali Ovčjaške klavže v dolini Kanomlje.
VISIT IDRIJA
