Rastlinski svet

Narava v Krajinskem parku Zgornja Idrijca je zaradi svoje divjosti in neprehodnosti najboljši varuh rastlinstva. Pestro in svojevrstno rastlinstvo s prisotnostjo dinarskih, alpskih in submediteranskih rastlinskih elementov je odraz specifičnih edafskih klimatskih razmer in pestre geološke zgradbe. Strma pobočja dolin Idrijce in Belce ter stranskih hudourniških grap so rastišča številnih rastlinskih vrst. Med njimi je precej botaničnih posebnosti, med katerimi velja omeniti zlasti vse tri vrste jegličev: kranjski jeglič (Primula carniolica) – slovenski endemit, avrikelj (Primula auricula) in njun križanec idrijski jeglič (Primula x venusta). Tu uspevajo številne zavarovane vrste: lepi čeveljc (Cypripedium calceolus), klusijev svišč (Gentiana clusii), bodika (Ilex aquifolium), kranjska lilija (Lilium carniolicum), brstična lilija (Lilium bulbiferum), širokolistna lobodika (Ruscus hypoglossum) in tisa (Taxus baccata). Najdemo tudi vrste, ki so uvrščene na Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenovk Slovenije: idrijski jeglič in okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia) ter številne druge. Specifične rastiščne razmere omogočajo uspevanje predstavnikom alpskega rastlinja, ki so se tu verjetno ohranili še iz ledene dobe: že prej omenjeni kranjski jeglič, klusijev svišč, dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum), navadni slečnik (Rhodothamnus chamaecistus), alpska mastnica (Pinguicula alpina) in drugi. Osončena topla pobočja pa so rastišča termofilne flore: jesenček (Dictamnus albus), navadni ruj (Cotinus coggygria), piramidasta zvončnica (Campanula pyramidalis) in drugih.

Več rastlinskih vrst je zavarovanih z direktivo Natura 2000 – Direktivo o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (92/43/EEC). Trnovski gozd – Nanos je gozdnato območje Trnovskega gozda in Nanosa s prisotnostjo habitatnih tipov, ki se prednostno ohranjajo, in je življenjski prostor ogroženih rastlinskih vrst kot npr. rebrinčevolistna hladnikija (Hladnikia pastinacifolia), Bertolonijeva orlica (Aquilegia bertolonii).

Botanično najbolj zanimivi predeli so okolica Divjega jezera, Strug, Putrihove stene, Sončni rob ter Hudo Polje in Mali Govci (avtohtoni sestoji črnega bora – glacialni relikt).

Za Idrijsko hribovje je zaradi kraške narave zemljišč in morfoloških razmer značilna velika gozdnatost. V teh gozdovih se je gospodarilo skoraj petsto let, zato so v precejšni meri izgubili svojo naravno zgradbo. Nekdaj mešani gozdovi v osrednjem delu so pod vplivom gospodarjenja prešli v skoraj čiste, enodobne bukove sestoje. Dr. Wraber je imenoval bukev »krušna mati idrijskih gozdov«, najbrž zato, ker prevladuje skoraj povsod, od najnižjih do najvišjih leg. V preteklosti je zaradi golosečnega načina gospodarjenja marsikje izpodrinila jelko, ki jo je pozneje ob neuspelih naravnih obnovah marsikje nadomestila sajena smreka, ki se v Idrijskem hribovju naravno pojavlja le v mraziščih.

Pomembni graditelji sestojev v idrijskih gozdovih so tudi plemeniti listavci. Med njimi je najpogostejši gorski javor, sledi mu veliki jesen.

V idrijskih gozdovih prevladujejo jelovo-bukove združbe, sledijo jim različne združbe bukovih gozdov. Pobočja na prisojnih legah poraščajo termofilni gozdovi bukve in črnega gabra. Na manjših površinah na nekarbonatni podlagi so razširjene visoko produktivne združbe jelke s primesjo bukve in plemenitih listavcev.

V zavarovanem območju Krajinskega parka Zgornja Idrijca so gozdovi definirani kot »gozdovi s posebnim namenom«, kjer najpomembnejši vidik predstavlja varovanje naravne in kulturne dediščine s poudarjeno rekreacijsko funkcijo.