18 Matuckarjeva pot

 

Izhodišče: Turistična kmetija Pr' Mark

Dolžina: 12,4 km

Čas kolesarjenja: 1 h 30 min

Zahtevnost: nezahtevna

Višinska razlika: 54,8 m

Zemljevid in vodnik: Za vodnik po Matuckarjevi poti kliknite TUKAJ!

 

Matuckarjeva pot je lahka ravninska pot, ki je predvsem primerna za družinski izlet s kolesom, deloma pa jo je možno prehoditi tudi peš. Dolga je12 km in poteka po celotni zadloški ravnini, mimo domačij, pašnikov in raznih znamenj. Obisk poti je lahko lep izlet v naravo, kjer se obiskovalci nadihajo svežega zraka, prisluhnejo ptičjemu petju in pokramljajo z domačini. Za počasen izlet po krožni kolesarski poti potrebujemo približno 1 uro in 30 minut.

V centru Črnega Vrha se usmerimo proti Zadlogu. Čez 400 m pridemo do turistične kmetije Pr Mark, kjer je izhodiščna točka poti in kjer je na tabli pot podrobneje predstavljena. Nadaljujemo pot proti Zadlogu. Po krajšem vzponu se pred obiskovalci odpre Zadloška planota. Usmerjevalni količki, opremljeni s QR kodo, preko katere lahko s pomočjo mobilnega telefona dostopate do vsebin na spletni strani, vas vodijo mimo točk Zadlog, lanene jame, Ivajnškove lipe, Ivajnškove lokve, Tomincove domačije z zanimivim vodnjakom do spomenika znanega zadloškega rojaka dr. Frančiška Lampeta. Od tu pa do Štefkovih rup – tipičnega kraškega pojava. Nato pot pelje skozi nekatere Zadloške zaselke nazaj v smeri proti izhodišču in se zaključi v kamnolomu, kjer je lepo viden tektonski stik dveh narivnih enot.

Nad Zadloškim poljem se dviga Špičasti vrh (1128 m), s katerega se ob lepem vremenu odpirajo in ponujajo lepi razgledi proti morju, Alpam in Ljubljanski kotlini.

V Muzeju 1. svetovne vojne je na za ogled postavljena zbirka »Da ne bi pozabili«, v kateri je predstavljena vojna zgodovina kraja.

 

Glavni predmet obravnave na Matuckarjevi poti je človek in njegovo življenje na kraških tleh, na območju s pestro klimo in burno zgodovino. Kako je to vplivalo na način življenja v preteklosti in kako danes, kako so se ljudje prilagajali in kakšen je njihov odnos do naravnih virov, vse to je predstavljeno skozi nekatere elemente naravne in kulturne dediščine. Obiskovalci bodo spoznali, kako se je zaradi geoloških danosti oblikovala tipična kraška pokrajina, nekatere naravne vrednote, arhitekturo, ki je značilna za Zadlog, drobce iz načina življenja Zadložanov nekoč in danes in se seznanili z življenjem in delom zadloškega rojaka dr. Frančiška Lampeta.

Zakaj je pot poimenovana Matuckarjeva pot?

Ime izhaja iz dejstva, da so Zadložani naokrog znani kot Matuckarji. »Matuck« pa je ime za leseno pripravo z batom in ročajem, s katero se mečka kuhan krompir. »Matuck« je postal tudi zadloški simbol. Zadloški fantje ga podarijo vsakemu dekletu ob poroki.

 

Zadlog

Zadlog s Špičastega vrha

Zadlog je razloženo naselje z nadmorsko višino 720 metrov. Leži na Zadloškem kraškem polju, v zahodnem delu Črnovrške planote. Sestavljajo ga zaselki: Plestenice, Bukovška rovna, Hudi kot, Podkrog, Na sredi, in Podtisov vrh, ki so locirani na robu kraškega polja. Od sosednjega Črnega Vrha in Idrijskega Loga loči Zadlog nizek gozdnat obod, na južni strani pa je višji rob Trnovskega gozda z vrhovi Črmanov vrh (1022m), Špičasti vrh (1128m) in Špik (1068m).

Območje je bilo najverjetneje naseljeno v 15. stoletju. Prvi prebivalci naj bi prišli iz škofjeloškega konca, kjer so imeli svoja posestva brižinski škofje. Na svoja ozemlja so naseljevali nemške kmete. Ker je bil svet, ki je bil za življenje ugodnejši, že naseljen, so novi priseljenci iskali prostor za naselitev v višje ležečih krajih. O nemškem poreklu prebivalcev pričajo tudi imena, kot so Abraht, Rudolf, Paver, Flander. Prvi naseljenci so z velikim naporom lomili in sekali gozdove, da so se ti začeli umikati senožetim, »logovom«, v katerih so nastajala naselja. V starih zapiskih, ko še ni bilo hišnih številk, je kraj označen kar na splošno »iz Logov«. Pozneje so nastali: Idrijski Log, Mrzli Log, Zadlog.

Ime Zadlog naj bi povedalo, da so imeli črnovrški kmetje na zadloški ravnini svoj »log« – obdelovalno zemljo, za tem »logom« pa so se naselili novi naseljenci. Torej »za logom« – Zadlog. Druga razlaga je podobna. Posestniki so imeli »logove« za »klancem«, kakor se imenuje preval, ki ločuje Črni Vrh in Zadlog. Izražali so se, da imajo »zad log« in iz tega ime Zadlog.

Zadlog je posebno kraško polje, izoblikovano v celoti na dolomitu. Je brez tekoče vode, osrednji del polja prekriva tanka naplavina, na kateri se razprostirajo pašniki in travniki. Po polju so raztresene vrtače ali rupe, sledimo lahko suhe struge nekaterih potočkov. Ob močnejših in dolgotrajnejših padavinah, zlasti pa zgodaj spomladi, ko so tla zamrznjena, polje zalije voda, ki priteče iz kraškega podzemlja in hudourniških potočkov. Kraške vode v ponikvah sredi polja odtekajo k izvirom Podreteje in Divjega jezera. Podzemne kraške povezave so bile dokazane tudi z barvanjem.

Podnebje je zaradi nadmorske višine razmeroma ostro. Mešajo se celinski in sredozemski vplivi. Padavin je kljub legi v navidezni padavinski senci vetrovom izpostavljenega površja Trnovskega gozda veliko. Zime so precej snežne, a vendar se dokaj redno pojavljajo vdori toplejšega zraka.

Naselje sestavljajo posamezne raztresene domačije, ki so zaradi poplav umaknjene na rob polja, kar daje Zadlogu značilen izgled. Starejše stanovanjske hiše kažejo karakteristike škofjeloško-cerkljanskega stavbnega tipa. So nadstropne, s strmo dvokapno streho, ganki in manjšimi dvokrilnimi okni. Za starejše hiše v Zadlogu je značilna izpahnjena ploskev ob vhodu. Pogoste so tudi poslikave fasadne ploskve in drugi okrasni elementi. Poleg stanovanjske hiše domačijam pripadajo še drugi gospodarski objekti, nekatere domačije pa krasijo tudi mogočne stare lipe.

Kraški svet, podnebne razmere in visoka nadmorska višina so pogojevali tudi način življenja domačinov. Razvila sta se predvsem živinoreja (mesna in mlečna govedoreja) in gozdarstvo. Zadlog je najpomembnejše živinorejsko območje na Črnovrški planoti. Tu najdemo tehnološko najbolje opremljene kmetije, ki pridelajo velike količine mleka.

Gosti gozdovi in s tem dostopnost do lesa ter seveda iskanje dodatnega zaslužka na kmetijah so bili povod za razvoj domače obrti na celotni Črnovrški planoti. Najbolj sta se razmahnila suhorobarstvo in pintarjenje, poleg tega pa v manjši meri tudi kovaštvo, čevljarstvo, kolarstvo, delovale so skupine zidarjev, nekaj je bilo tudi tkalcev in tesačev. V Zadlogu je bilo v največjem obsegu razvito suhorobarstvo. Najpogostejši izdelki so bili grablje, kosišča, nečke, senene vile, cajne, lesene žlice in drugi drobni leseni predmeti. Danes o nekdaj splošno razširjeni obrti pričajo zaprašeni »birštati« in drugo orodje ter nekateri posamezniki, ki se ljubiteljsko še ukvarjajo z obrtjo.

 


 

Lanena jama

Lanena jama; Foto: arhiv Geoparka Idrija

V Zadlogu so do sredine 20. stoletja pridelovali lan, ki je dajal surovino za platno, takrat najpomembnejše blago za izdelavo oblek. Ljudje so imeli z lanom delo čez celo leto. Sejali so ga v začetku maja, v septembru pa poruvali in povezali v snope. Semenske glavice so odstranili z riflnom, ki je bil kot nekakšen glavnik z žeblji. Stebla so razgrnili po tleh, da se je lan godil. Po nekaj tednih so stebla pobrali, povezali v snope in shranili na suhem. V oktobru se je začela teritev, pri kateri je imela  pomembno vlogo lanena jama.  Služila je za sušenje lanu. Posušena stebla so terice otrle s trlico, ki so jo pritrdile v teričji stol. Trlica je imela rezilo, s katerim so udarjale po steblih. Tako so izluščile oleseneli del - pezdir, v rokah pa jim je ostalo predivo.  Lanena jama je globoka približno 3 metre, široka 2 metra in pokrita z betonsko streho.Vanjo je speljan rov, v katerem so zakurili ogenj. Toplota se je tako širila v jamo in lan se je sušil. Snope so polagali na leseno mrežo - gajtre.

Lan so lahko sušili tako moški kot ženske, pravili so jim “ta suha baba” ali “sušilna baba”. Predvsem so morali paziti, da se lan ni vžgal, čeprav se je tudi to večkrat zgodilo. Prav zaradi tega so bile lanene jame vedno postavljene vsaj deset metrov od hiše.V mrzlih zimskih dneh so ženske in dekleta na kolovratu iz očiščenega prediva spredle prejo. Navile so jo na motovilo in povezale v štrene. Štrene so oprali v lokvah, jih oželi in posušili. Potem so jih navili na motovilo in navili klobčiče ter jih odnesli h tkalcu. Tkalec je stkal platno iz katerega so šivali obleke, brisače, rjuhe ...

 


 


Ivajnškova lipa
 

Ivajnškova lipa; Foto: Urška Bajec Rupnik

Na tem mestu raste že 500 let, ime pa je dobila po Ivajnškovi domačiji, kateri pripada. V višino meri približno 30 metrov, obseg pa znaša 5 metrov in 15 cm. Je ena nadebelejših lip  v zahodni Sloveniji, zato je zaščitena kot naravna vrednota državnega pomena.

Pripada družini lipovk in rodu Tilia platyphyllos Scop. Ima močne korenine, mehak les in liste srčaste oblike. V juniju zacveti in takrat oddaja prijeten vonj, ki privablja pridne čebele na bogato pašo.  

Dokler ni bilo radia, televizije in interneta so bile marsikje po Sloveniji lipe središče vsega političnega, pravnega in družabnega življenja na vasi. Mogoče so prav zaradi tega postale simbol slovenstva. Tudi pod Ivajnškovo lipo so se že včasih zbirali zadloški veljaki in modrovali. Poleg tega pa lipa povsod po Evropi simbolizira žensko milino, lepoto in srečo ter zakonsko ljubezen

Ljudje imajo od lip še druge koristi. Nabirajo cvetove, ki so zelo zdravilni. Iz njih skuhajo čaj, ki pospešuje potenje, čisti kri in povečuje odpornost. Oglje lubja zdravi rane ljudi in živali, les pa je primeren za rezbarjenje. Veliko podob svetnikovje iz lipovega lesa. Od tu tudi rek “Stojiš kot lipov bog.”

Podobne mogočne lipe najdemo tudi na nekaterih drugih domačijah v Zadlogu in okolici.

 


 

Ivajnškova lokev

Ivanjškova lokev; Foto:Urška Bajec Rupnik

Na kraških tleh ni površinskih voda, kot so reke in jezera, zaradi apnenčastih prepustnih tal. Deževnica, ki pade na površje, odteče v zemljo. Zaradi pomanjkanja vode so si ljudje, ki so živeli na kraških tleh, že v preteklosti delali lokve, tipične mlake. Vodo iz lokev so rabili za

napajanje živine, gašenje požarov in kot vir pitne vode. Tako je bilo tudi v Zadlogu.    

Poznamo naravne in umetne lokve. Naravne lokve nastanejo, ko se začne voda zadrževati v naravno izoblikovani kotanji. Pri nastanku umetnih lokev pa ima velik vpliv človek. Ljudje so najprej poiskali naravno kotanjo ali jo sami izkopali. V več plasteh so jo obložili z ilovico in jo poteptali. Lokev so vedno gradili tako, da je v kotanjo lahko stekla deževnica. Živina je z brodenjem po vodi mašila pore, da voda ni odtekla. Danes predstavlja lokev pomemben življenjski prostor za mnoge živalske in rastlinske vrste.

Še do nedavnega je gladina Ivajnškove lokve segala do roba ceste, sedaj pa se znižuje, ker pušča. V preteklosti je bila voda v Ivajnškovi lokvi zelo dragocena, saj so v njej prali perilo in napajali živino. Danes služi v glavnem za napajanje živine. 

 


 

Tomincova domačija

Tomincova domačija; Foto: Urška Bajec Rupnik

Tomincova domačija je lep primer zadloške domačije, ki je še ohranila značilno podobo in dobro ohranjeno notranjščino in je zato tudi razglašena za kulturni spomenik. Gručasta domačija obsega stanovanjsko hišo, hlev, lopo, vodnjak oziroma štirno, delno pa je ohranjena tudi kovačija.

Stanovanjska hiša ima pravokotniški tloris, je enonadstropna, z izpahnjenim delom ob vhodu in strmo dvokapno streho, ki je krita z rdečimi opečnatimi zarezniki. Ima majhna dvokrilna okna. Na zatrepni fasadi je arkadna veža s kamnitim stebrom, ki je križno obokana. Tlorisna zasnova hiše je značilna za zadloško območje.

Kdaj je bila zgrajena, ni znano. Po oceni Zavoda za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica, datira v 18. stoletje. Hiša je bila najverjetneje v začetku pritlična in so jo kasneje povišali.

Na stranski fasadi med pritličnim in etažnim oknom v desnem vogalu je poslikana sončna ura z letnico 1925 T. M., a je poslikava najverjetneje starejše osnove. V nadstropju med okni sta tudi dve slabo vidni freski. Na desni je Križani, na levi pa cerkvena zastava.

Ohranjena je tradicionalna razporeditev notranjih prostorov. V pritličju je ohranjena značilna »hiša« s kmečko pečjo in »bohkovim kotom« nad mizo s klopjo. V levem kotu je »birštat« – mizarska miza, na kateri so možje izdelovali na primer ročaje za motike, kose ali grablje. »Hiša« je bila ponavadi največji prostor v objektu. V njej so jedli, spali, pozimi so ženske v njej predle, šivale, moški pa so izdelovali razne lesene izdelke.

Zelo zanimiv je vodnjak oziroma »štirna«, ki ima obliko majhne hišice. »Štirne« takih oblik so bile v Zadlogu pogoste, imenovali so jih »štirne na kalaunk«. »Kalaunk« je bil vrč iz nagnojevega lesa, ki je bil na eni strani obtežen, da so z njim lahko zajeli vodo. »Štirna« je globoka okrog šest metrov, deževnica je tekla vanjo preko žlebov speljanih s strehe gospodarskega poslopja. Dobro je ohranjeno tudi leseno vreteno, s pomočjo katerega so iz "štirne" vlekli vedro z vodo. Na obdelano kamnito klado so vklesane letnice in inicialke – "1791 F P I, 1838 G T" (Gregor Tominec).

»Štirne« oziroma vodnjaki, ki se polnijo s kapnico, so bili povsod tam, kjer ni talne vode oziroma studenčnice. Najpogostejše so na prepustnih apnenčastih tleh na Krasu, v Trnovskem gozdu, Slovenski Istri, Brkinih, Beli krajini in Suhi krajini. Ker se polnijo z deževnico, je pomembno, da so postavljene nižje od žlebov okoli strehe.

 


 

Spomenik dr. Frančišku Lampetu

 Spomenik je ob stoti obletnici Lampetove smrti izdelal akademski kipar Zlato Rudolf. Spomenik je v celoti izdelan iz kamnov porušene Lampetove rojstne hiše, ki je prej stala na istem mestu, kot danes nova stanovanjska hiša. Zasnovan je kot vogal hiše z oknom, ki so ga našli zazidanega, ko so hišo podirali. Na notranji strani je »bohkov kot« in kamnita miza v sredini. Na zunanji strani je spominska plošča dr. Frančišku Lampetu, ki je bila prej locirana na stanovanjski hiši.

dr. Frančišek Lampe

ŽIVLJENJE IN DELO DR. FRANČIŠKA LAMPETA

Rojen je bil v Zadlogu na Lampetovi domačiji 23. februarja leta 1859. Ljudsko šolo je obiskoval V Črnem Vrhu in Idriji. Med leti 1870 in 1878 je obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Nato je stopil v bogoslovje v Ljubljani in bil po treh letih posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval v Gradcu, kjer je leta 1883 postal doktor teologije, čez dve leti pa je doktoriral še iz filozofskih ved. Postal je vodja deškega sirotišča v ljubljanskem Marijanišču, kjer je ostal do smrti. Bil je profesor dogmatike na ljubljanskem bogoslovju, podpredsednik Slovenske Matice, predsednik Čebelarskega društva, ustanovil je Cirilsko društvo med bogoslovci, ki je vzgajalo mlade pesnike in pisatelje. Tudi sam je veliko pisal. S pomočjo članov Cirilskega društva je ustanovil literarno revijo Dom in svet, ki je izhajala do leta 1944. Leta 1887 je obnovil Slomškove Drobtinice, ki so izhajale osem let. Napisal je filozofsko delo Uvod v modroslovje in Dušeslovje, ki ga je vrednotil kot delo, namenjeno strokovnjakom, laikom pa je namenil posebej povzetek z naslovom Cvetje s polja modroslovskega. Slovenskemu jeziku je dal velik del slovenskega filozofskega izražanja. Potoval je v Sveto deželo in za Mohorjevo družbo napisal knjigo Jeruzalemski romar. Leta 1894 je začel izdajati Zgodbe Svetega pisma, ki so vsako leto izhajale v snopičih. Njegovo ustvarjanje je 24. septembra leta 1900 prekinila smrt.

 


 

Štefkove rupe 

Štefkove rupe; lastnik izvirnika: družina kmetije Pr' Štefk

Zadlog je kraško polje brez stalno tekoče vode, pa je kljub temu vode včasih preveč. Nemalokrat se namreč zgodi, da Zadlog za nekaj časa postane jezero.

Polje je posejano z mnogimi vrtačami, v katerih voda izginja v podzemlje. Najobsežnejše in hidrološko najpomembnejše so Štefkove rupe, ki so zaščitene kot naravna vrednota. Nahajajo se sredi Zadloškega polja in so poimenovane po Štefkovi domačiji, ki je v neposredni bližini. V Štefkovih rupah je med majhnimi kotanjami slediti suho strugo. Potoček tu teče le ob večjem deževju in spomladi, ko kopni sneg ter izginja pod večjo skalno steno. Vode, ki se stekajo z južnega obrobja proti Sredi, so v dnu polja izoblikovale večje rupe in slepo dolino. Ta je skoraj 10 metrov globoko vrezana v dno polja. Slepa dolina je polna požiralnikov, ki so vezani na razpoko v skalni steni. Zahodno od slepe doline je vrezana plitva struga, ki vodi k drugim požiralnikom v osrednjem delu polja. Požiralniki ne zmorejo požirati večjih količin vode, zato se ob močnejšem deževju in spomladi, ko kopni sneg, vode prelivajo v bolj oddaljene rupe in požiralnike. Ob izredno hudih nalivih je polje okrog požiralnikov poplavljeno in voda se na široko razlije po celem polju. Poplave so najbolj pogoste v zimskem ali zgodnjem spomladanskem času, ko so tla zamrznjena in vode ne odtekajo po razpokah v zakraselo notranjost (Habič 1968: 60–61).

Potočki, ki se stekajo proti Štefkovim rupam, imajo vsak svoje domače ime. Vsi imajo ženska imena, poimenovani pa so po domačijah, mimo katerih tečejo - »Figarca«,  »Cuntuka«, »Abršca«, »Sedejka«. Ti potočki se pojavijo le ob večjih padavinah in hitri spomladanski odjugi. Počasi polnijo rupe po polju in na koncu napolnijo Štefkove rupe. Takrat se voda razlije po celotnem polju in Zadlog postane jezero. Hiše so prav iz tega razloga pomaknjene na rob polja.

Najobsežnejše poplave v zadnjih sto letih so bile leta 1895, ob božiču 1909, 1923, 1934, 1936, 1959, 1968, 1984, 2009 in 2010. V župnijski kroniki za leto 1923 beremo: »Prve dni decembra so nalivi in hudourniki z gora zalili zadloško ravnino in jo spremenili v jezero. Nekaterim kmetom se je nalila voda v hleve, da so morali odgnati živino iz njih, ljudje pa se prevažajo po splavih med hišami« V Kosmačevi kroniki pa je kronist za isto leto zapisal, da je tri dni pred prvo adventno nedeljo deževalo, v nedeljo pa je posijalo sonce in ljudje od blizu in daleč so hodili gledat povodenj. Vode naj bi bilo toliko, da je tri ure tekla čez preval proti Črnemu Vrhu.

Ob poplavah se je življenje Zadložanov preselilo na »flose« ali splave, nekateri pa so si naredili tudi čolne. Za kakršenkoli opravek so potrebovali splav, saj je bilo polje popolnoma neprehodno več dni, lahko tudi cel mesec. Kasneje so ob povodnjih uporabljali tudi traktorje, kjer je bilo seveda to možno. Splave so izdelovali iz lesa, ki so ga v ta namen hranili doma, za vesla pa so uporabljali strešne letve.

Največ škode je voda povzročila v hlevih. Živini so postavili »oder« iz desk, da so bile na suhem. Od leta 1927 je v Zadlogu delovala mlekarna, kamor so kmetje dnevno oddajali mleko. Ob poplavah so ga naložili na »flose« in odveslali proti »Štefku«, kjer je bila mlekarna. Otroci so se v Črni Vrh k verouku in kasneje v šolo prav tako vozili na splavih. Odpeljali so jih do prevala, od koder so potem pot nadaljevali peš. Velikokrat jih je bilo na splavu preveč in se je prevrnil.

Ob poplavah pa je bilo tudi veliko zabave, zato med domačini kroži veliko prigod o tako imenovanem »zadloškem morju«. Tako so se na »flos« naložili zadloški muzikantje oziroma zadloška »pleh muzka«, ki je delovala po prvi svetovni vojni do leta 1928. Veslali so po polju in igrali. Seveda so se obvezno tudi ustavili v gostilni pri »Bizarju« in »Figarju«. »Flosanje« je bilo v veliko veselje tudi otrokom. Nevarno pa je bilo, da bi kdo padel v vodo, saj skoraj nihče ni znal plavati. Večkrat se je to tudi zgodilo, ampak so vse še pravočasno rešili. Veliko zabave je bilo tudi pri izdelavi splavov oziroma čolnov.

Poplave so bile največkrat zgodaj spomladi, zato takrat še ni bilo večjega dela na polju. Velikokrat pa se je zgodilo, da je odjugi sledila zmrzal in je »jezero« zamrznilo. Ljudje so si takrat najpogosteje pomagali s smučmi. To je bilo še bolj nevarno, ker je bil led tanek in se je prediral. Ob otoplitvi pa je led pokal in ljudje pravijo, da je »pokalo kot na fronti«. Ko je voda odtekla, so na površju ostale velike ledene ploskve, na katerih so se otroci radi drsali in sankali.

 


 

Tektonski kontakt

Tektonski kontakt;  Foto: Bojan Erhatič, Geografski inštitut Antona Malika ZRC SAZU

Nahajamo se na točki, kjer je izredno lepo vidna tektonski stik med dvema narivnima enotama. Na dolomit Čekovniške krovne luske je narinjen dolomit Trnovskega pokrova.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Najobsežnejša in najstarejša kamnine na Črnovrško – Zadloški planoti je zgornjetriasni (norijsko-retijski) dolomit (nastajal je pred 228 do 201 milijoni let), ki ga imenujemo tudi »glavni dolomit«. Prekriva osrednji in južni del Črnovrške ter celotno Zadloško planoto, gradi pa tudi gričevje nad Črnim Vrhom in Zadlogom. Mlajše kamnine na tem območju so še apnenci kredne starosti ter paleocensko-eocenske flišne starosti, ki pa na dan prihajajo v Zgornjih in Spodnjih Lomeh.

Geološke razmere na Črnovrško – Zadloški planoti predstavljajo izsek geološke zgradbe zahodne Slovenije, ki ima značilno narivno zgradbo. V eocenu (pred 56 milijoni let) so se na tem območju pričeli obsežni tektonski premiki – kamnine so se narivale ena na drugo in nastajali so pokrovi in vmesne krovne luske. To narivno strukturo sledimo skozi celo jugozahodni Sloveniji. 

Zgornjetriasni (norijsko-retijski) dolomit v celoti gradi kamnolom, v katerem se trenutno nahajamo, pripada le dvema različnima narivnima strukturama. Pod narivnico je glavni dolomit Čekovniške vmesne luske, ki gradi celotno območje Črnovrško – Zadloške planote. Na to vmesno lusko je narinjen »glavni dolomit«, ki pa gradi strmine Čelkovega  vrha in Špika  nad Črnim Vrhom ter pobočja tja do Tisovega vrha. Tu na tem mestu, je narivnica na površini najlepše vidna.

Na površju omenjeno narivnico lahko sledimo po obrobju Zadloškega polja, mimo Trebč ter Črnega Vrha in nato po obrobju Črnovrške planote pod hribovitim obrobjem Velike peči, Čelkovega vrha in Javornika.

Narivnici sledimo po obrobju Zadloškega polja, nad Trebčami in Črnim Vrhom in naprej po obrobju Črnovrškega polja. Nad narivnico se dvigajo razgledni vrhovi Črnovrške planote; Foto:Urška Bajec Rupnik

Vreme

PET
SOB
NED

/ °C

/ °C

/ °C

Elektronska obvestila

Želite biti obveščeni o novostih in dogodkih?

Geopark Idrija je družaben

Sledite nam na družabnih omrežjih #geoparkidrija